klikni tukaj za slike!

NISMO TELO, SMO DUŠA...

KAJ JE O TEM POVEDAL Jan Erik Sigdell, regresoterapevt svetovnega merila in moj učitelj v članku za revijo Misteriji (avgust 2016)

Kaj v resnici smo? Kam potujemo ? Od kod prihajamo?

Regresija nas osvobodi strahu pred smrtjo

Trpimo brez razloga? Se nam »udarci usode« ali »naključja« zgodijo brez kakega smisla? Z reinkarnacijo na ta vprašanja jasno odgovorimo: ne! Reinkarnacija nam smiselno pojasni pogosto boleča, težka dogajanja in navidezno nerešljive teža­ve, s katerimi se spopadamo. Ko jih z re­gresijo v prejšnja življenja dojame­mo kot karmične posledice iz pretek­losti in ne kot slabo voljo usode, hitro iz­­gubijo pridevnik »kru­to« ali »nepra­vično«.

Ta­ko življenje pojasnjuje Jan Erik Sigdell, regre­sijski terapevt z več kot tridesetletnimi izkuš­nja­mi. S po­moč­jo regre­sije je v prejšnja živ­ljenja vodil na desetine in desetine ljudi. Iz­kuš­nje svojega dela je str­nil v knjigi Regre­sija v prejšnja življenja – prak­tič­ni vodnik. V slovenš­čini pa je sedaj iz­šla njegova druga knjiga Nevidni vpli­vi. O nje­govih bogatih izkuš­njah smo se z njim po­govarjali v Dutovljah na slovenskem Krasu, kjer živi s svojo slo­ven­sko soprogo.

V vaši prvi knjigi »Re­gresija v prejš­nja živ­ljenja – praktični vod­nik« pišete o pomenu re­gresoterapije. Katere pro­ble­me rešimo z njo?
V glavnem strahove, fo­bije, nadležne vedenjske vzorce, nekatere zdrav­st­vene težave; tiste, ki imajo psihosomatski vzrok. Težave, kot so premajhno samo­za­upanje ali kom­pleks manjvrednosti, občut­ke, da nismo dovolj dobri, neraz­lož­ljive občutke kriv­de. Travme iz seda­njega otroštva, če nismo bili ljubljeni, zaradi spolne zlo­rabe, nasilja, konfliktov v šoli. Probleme v osebnih odnosih in še mnogo več.

Zakaj se ljudje odločajo za regresotera­pi­jo – zaradi težav, strahov ali iz rado­ved­nosti?
Navadno se zanjo odlo­čajo zato, da bi našli re­šitev za katero od prej naštetih težav. Zelo red­ko zgolj zaradi rado­ved­nosti.

Z regresijo se ukvarjate že kaka tri de­set­letja; se Slovenci zanimajo za regre­si­­jo v prejšnja živ­ljenja?

Ja, se zanimajo! Večino svojih regresij sem sicer opravil v Švici, saj sem tam živel trideset let. Sedaj pa večino časa po­svečam poučevanju, ka­ko se opravlja regresije, zlasti v terapevtske na­mene, in v ta namen vo­dim delavnice, večino­ma v Nemčiji, dvakrat na leto. Tudi v Slo­veniji sem za to usposobil že nekaj lju­di, zato vse, ki se zanimajo za regre­sijo, napotim nanje.

Katere težave Slovenci najraje rešujejo z regre­soterapijo? Ste našli ka­ko značil­nost?
Težave so vsepovsod enake, ne glede na to, kje živimo. Ni jasne razlike med na­cio­nalnostmi. Skup­ni imenovalec v veli­ko primerih, v Slo­veniji in v drugih drža­­vah, je pomanj­kanje ljubezni v otrošt­vu. Veliko staršev misli, da ljubezen pomeni otroku nuditi udoben dom, dobro hra­no, obleko in izobraževanje. Toda to po­meni le oskrbo telesa in uma … Ljube­zen pa je za dušo in je veliko več kot to. In to so mnoge moje stranke v otroštvu pogrešale. Mno­gi od nas smo bili v otrošt­vu dobro telesno prehranjeni, vendar pa je naša du­ša stradala. Ljudje, ki so imeli v otrošt­vu premalo ali sploh nič ljubezni, imajo v življenju več proble­mov.

Veliko Slovencev ima strah pred smrtjo. Ali lahko v regresijski terapiji opra­vimo z njim?
Ja, zagotovo. V regresiji se ne vrnemo ved­no v prejšnja življenja, marveč tudi v situacije v našem otroštvu ali celo v pred­rojstno obdobje v mamino mater­nico.

Ko nekdo izkusi preteklo življenje, tudi doživi, kako je tedaj umrl, svojo smrt. Doživi, kako je zapustil telo, in se začuti kot dušo; vedno začuti stanje svobode, svetlobe in se počuti dobro. Hkrati s tem izkusi, da smrti ni in da ni konca obstoja. Je le ločitev duše od te­lesa, po kateri doživimo stanje razširjene zavesti. V tem stanju nam je jasno, da nismo telo, temveč duša, ki uporablja telo kot vozilo, potem pa pozabimo, da je to, kar v resnici smo, naša duša. Obuditev tega spomina v regresiji nas osvo­bodi veliko strahu pred smrtjo, čeprav je lahko trenutek smrti včasih zelo boleč, toda pogosto ne toliko, kot se tega bojimo. Vemo, da v resnici gre­mo po smrti le nekam drugam. Toda kam gremo po smrti?
Današnja fizikalna znanost priznava, da je vesolje večdimenzionalno in da ima več kot zgolj tri dimenzije, ki jih lahko zaznamo z našim telesom. Kot duša odkrijemo, da lahko zaznavamo več različnih dimenzij, ki za nas kot dušo niso več nevidne. In to je to, kamor odidemo potem.

Izdali ste zgoščenko »Regresija v prejš­nja življenja – vodena meditacija«. Kakšna je razlika, če sami poslušamo zgoščenko ali pa se odločimo za regre­sijo z regresoterapevtom?
Zgoščenka je primer, kako poteka regre­sija, in ni primerna za pravo regresijsko terapijo, kot jo opisujem v svoji knjigi Regre­sija v prejšnja življenja. Kdor išče rešitev za kak problem, mora poiskati regre­sijskega terapevta, ki ga bo vodil skozi izkušnjo, mu pomagal preseči ovire in osvoboditi negativno energijo, ki je še vedno ujeta v njem zaradi pretek­lih travmatičnih izkušenj.

Denimo, če imate strah pred višino, ga ne boste premagali tako, da obču­du­jete razgled z visokih gora, ampak skozi izkušnjo smrti zaradi padca v preteklem življenju. Negativne čustvene energije zaradi padca in smrti – strah, paniko, bolečino – morate osvoboditi in opustiti. Potem bo odšel tudi strah pred višino.
Učinek strokovno vodene regreso­te­rapije je približno devetdesetodstoten, učinek regresije prek zgoščenke pa je seveda mnogo manjši.

Katera je najbolj zanimiva ali pretres­ljiva regresija, ki ste jo opravili?
Gre za primer iz Švedske. Ta regresija je bila najhujša, kar sem jih spremljal. Neka ženska na Švedskem se je rodila le z enim ušesom. Na desni strani ni imela niti zunanjega ušesa niti ušesne odprtine. Kjer bi morala imeti ušesa, si je česala lase. Sicer ni Judinja, vendar je povedala, da jo v zvezi z judovstvom spremlja »otožen« občutek. V regresiji se je doživela, v zadnji reinkarnaciji, kot otrok židovske družine v nacistični Nem­čiji. Nekega dne so prišli esesovci in družino razposlali v različna koncen­tra­cijska taborišča. Deklico so ločeno od njenih domačih pripeljali v koncentra­cijsko taborišče in tam je odraščala v odvratnih okoliščinah, ki jih želim bral­cem prihraniti. Povedal bom le, kako se je končalo.

Bilo je verjetno leta 1944. Izbrali so jo za medicinske poskuse. Da bi prišli do njenih možganov, so ji na desni strani odstranili celotno zunanje in notranje uho. Kot kaže, so jo pri posegu vsaj omamili. Zadnja stvar, ki jo je doživela v regresiji, je bila, da je ležala z vato v luknji na desni strani glave, kjer so ji iz glave izstopale cevke oziroma napelja­ve. Hitro po tem jo je smrt odrešila te blaznosti. Le dve leti po tem se je ponov­no rodila na Švedskem, manjkalo pa ji je desno uho! V regresiji se je osvobodila slabih čustev iz te izkušnje, zdaj dobro sprejema sedanje življenje in tudi z levim ušesom dobro sliši.

Občasno se zgodi, da ima oseba, ki je bila v zadnji inkarnaciji smrtno poško­dovana, danes materino znamenje ali celo deformacijo na mestu poškodbe, ki je bila zanj ali zanjo usodna. V teh pri­me­rih se oseba hitro ponovno rodi. Veči­noma pa se ponovno rodimo čez več desetletij in imamo na telesu le manjša, nepomembna fizična znamenja, če jih sploh imamo.

V slovenščini je izšla vaša druga knjiga »Nevidni vplivi«. Kaj je njeno spo­ročilo?
Ker smo duhovna bitja, ki le uporablja­mo fizična telesa, da lahko obstajamo in delujemo v tridimenzionalnem svetu, je naša prava narava duhovna. Obstajajo različne duhovne entitete na različnih rav­neh stvarstva, v različnih dimenzi­jah. Angeli so eni izmed teh entitet, ka­kor smo tudi mi, ko umremo. Normalno gre duša po zapustitvi telesa v drugo razsežnost, v svet svetlobe. Toda nekate­re duše ostanejo tu, morda zato, ker se počutijo zmedene in ker še niso v stanju razširjene za­vesti. Lahko se celo bojijo svetlobe, ker se ne spomnijo, da so že bile prej tam. Ob­hajajo jih občutki, kot so: »Ne morem razumeti, da še vedno obstajam. Nisem verjel, da lahko obsta­jam po smrti. A če grem v to svetlobo, lahko resnično umrem. Raje bom kar ostal tu.«

To je žalostna zmota, ki je posledica te­ga, da nas Cerkev ne nauči ničesar ko­rist­ne­ga o smrti – ker ravno tako nič ne ve o njej.

Taka duša se pogosto pripne na telo neko­ga, ki še živi in ki ima svojo dušo, ker lahko tako lažje ostane tu, kjer je bila navajena. Prav tako po­trebuje življenj­sko energijo in ne vidi druge možnosti, kot da jo vzame od tega živega telesa. Ne zaradi slabih na­menov, temveč zara­di neke vrste »lakote«. Ne spomni se, da bi imela v svetlobni dimen­ziji vso ener­gi­jo, ki jo potre­buje, zastonj.

To seveda vpliva tudi na osebo, na katero se ta duša pripne, četudi se ta tega na zavestni, racionalni ravni, ne zaveda. Simptom je začasna izguba energije. »Gostitelj« lahko včasih čuti potrebo, da stori nekaj, česar sam v res­nici ne želi, si pa to želi pri­peta duša.

Je to pogosto težava?
Ponavadi ni resna težava, je pa lahko pri osebah, ki se vdajajo drogam, alkoholu, igram na srečo in podobnem. V teh slučajih se lahko zgodi, da pripeta duša prisili »gos­titelja« v dejanje, ki ga ta sam nikoli ne bi storil.

Tu pa so, žal, še negativne entitete, ki nima­jo fizičnega telesa in ga nikoli niso imele.

Gnostično-zgodnje­krš­čan­ski pogled na svet – kot tudi pogled Origena (185–253), ki sicer ni bil gnostik, bil pa je blizu temu nauku – nam govo­­ri o ravneh obstoja v stvarst­vu.
Origen, najpomembnejši prednicej­ski cerkveni oče in eden najbolj učenih ljudi svo­jega časa, piše, da je snovni svet, v katerem živimo ljudje, druga najnižja raven. Nižje od nas je še ena raven, kjer so »Božji nasprotniki in demoni«. To so entitete, ki se rade hranijo z našo energi­jo in se igrajo z nami na negativen način, tako da z nami manipulirajo. Ta raven ni »pekel«. Večni pekel ne obstaja; če bi obstajal, bi bilo to v protislovju z Božjo ljubeznijo. Origen je napisal, da lahko nekateri od nas, a le redkokateri, gredo po smrti na to raven. Ne za večno, tem­več le za toliko časa, kolikor je potrebno, da v neko stvar dobimo uvid, da to dojamemo in obžalujemo.

V regresiji lahko odkrijemo, da ima oseba pripeto tujo dušo; v tem primeru ima regresoterapevt opravka z dvema dušama. Navadno gre za pripeto dušo, redkeje za negativno entiteto. Zakaj se to zgodi? Kako jo lahko odkrijemo? In kaj lahko storimo? Regresoterapevt ima sedaj nalogo, da pomaga ne le človeku, ki je šel v regresijo, temveč tudi tej pripeti duši ali morebiti entiteti, da najde pot v »svet svetlobe«.

To opisujete v knjigi?
V knjigi podrobno razlagam, kako lahko regresoterapevt pomaga obema; člove­ku, ki je prišel k njemu na regresijo, in nevidni pojavi, ki je prišla z njim. Knjiga je namenjena ljudem, ki opravljajo re­gre­si­je, in njihovim strankam, ki imajo tovrstne izkušnje. Namenil sem jo tudi na splošno ljudem, ki jih to zanima, in tistim, ki želijo razumeti domene našega vesolja, ki so onstran običajnega mate­ria­lističnega pogleda na svet.

Bi želeli še kaj dodati?
Kar sem povedal, bo morda komu zve­ne­lo čudno, nekateri bodo povedanemu težko verjeli. A kot je rekel Mark Twain, je resnica pogosto bolj nenavadna od izmišljenih zgodb. V stvarstvu obstaja in bo vedno obstajalo veliko več, kot poznamo in kot lahko naša znanost doume.

Kje delate regresoterapije?

Ne delam jih več, saj sem se tudi na tem področju že upokojil. Bralci, ki bi želeli iti v regresoterapijo, se lahko obrnejo na tiste, ki sem jih poučil, kako se strokov­no vodi regresijska terapija.

Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si                                                    Nismo telo, smo duša, četrtek, 18. avgust 2016 @ 05:02 CEST  Uporabnik: Sonce

 

Povzetek poglavja iz knjige »Nevidni vplivi«

Kam gredo duše po smrti?

Glede na številne empirične izkušnje duše ob smrti zapu­stijo telo in obsta­ja­jo naprej brez njega. Z em­pi­ričnimi izkušnjami mis­lim na eni strani množico po­ročil o obsmrtnih doživet­jih, ki jih obstaja veliko več, kot je javno znano, in po dru­gi strani regresijske izkušnje.

Obsmrtna doživetja so do­ži­vetja, v katerih ljudje skoraj umrejo, a se spet prebudijo sami od sebe ali z medicinsko reanimacijo. Bili so torej »za­čas­no klinično mrtvi«. Če se izkušnje spominjajo in o njej pripovedujejo, povedo, da je duša začasno zapustila telo. Nekateri tega ne storijo, ker se bojijo, da jim ne bodo verjeli.

Omejena šolska znanost obsmrtna doživetja žal nima za resnična, temveč jih po­sku­ša razložiti kot haluci­na­cije v umirajočih možganih in to na zelo tog način, ki ga svobodomiselni ljudje težko sprej­mejo. Na vsak način se oklepajo predstave o materi­al­nem svetu, v katerem ni pro­stora za breztelesne duše, in polagajo fenomen v Pro­krustovo posteljo. Pričevanja pa kljub temu izpolnjujejo kriterij, ki ga ima šolska zna­nost sicer za dokaz, da je nek fenomen možen ali morda celo resničen: ponovljivost. Velika večina doživetij si je izjemno podobnih. Če bi šlo za halucinacije ali fantazije, bi pričakovali širok spekter raz­lič­nih doživetij, vendar ni tako. Znanost tukaj odstopa od svojih lastnih pravil …

Podobno je z doživetji v regresijah. Ljudje v njih obi­čaj­no doživijo, kako so v ne­kem prejšnjem življenju umr­li in kaj se je potem dogajalo. Ta doživetja se prav tako zelo pogosto ponavljajo in so po­leg tega podobna obsmrtnim doživetjem.

Zgodi se naslednje. Duša ni več v svojem telesu, ki leži mrtvo in običajno se počuti veliko bolje, kot se je počutila, ko je bila še v njem. Vidi ljudi, ki so poleg telesa ali v njegovi okolici, nje pa razen redkih izjem nihče ne zazna. Občuti čustva in zaznava misli ljudi. Ugotovi, da jih zaznava tele­patsko in da lahko komuni­cira z drugimi dušami, ki so morda že prisotne, ali jih sre­ča kasneje. Do tega spoznanja pride preprosto zato, ker ni­ma več telesnih zaznavnih orga­nov, ki so med uteleše­njem preglasili zaznavne orga­ne duše. Zdaj so ji ostali le še ti, ki se jih zato zelo hitro zave. V tišini brez fizičnih zaznavnih organov se prerine v ospredje tisto drugo, kar je bilo prej skrito.

Ali torej telepatija obstaja? Parapsihološki poskusi so do­kazali, da je to dejansko mož­no. V teološkem kontekstu ima telepatija posebno vlogo! Saj če telepatije ne bi bilo, bi bila vsaka molitev popolno­ma nesmiselna … Če Bog, Kristus, angeli in druge enti­tete ne bi zaznali, kaj v molit­vi mislimo, bi bila molitev čisto brez pomena. Molili bi v prazno, če seveda ne bi mo­lili na glas. Ko ljudje do­živ­ljajo navdihujoče religioz­ne izkušnje, navdih, vizije itd., so tudi te telepatske na­ra­ve, v kolikor so seveda res­nične.

Na kratko obnovimo. Du­ša, ki je zapustila telo, nima več telesnih zaznavnih orga­nov. Le v posameznih prime­rih v prvem trenutku še obču­ti bolečine, če je umrla v bole­či­nah. To pa zato, ker poseb­na energijska vez, tako ime­no­va­na srebrna nit (srebrna vrvica, Prd. 12,6) med dušo in tele­som še vedno obstaja. Vez se na­to pretrga – pogosto že po ne­kaj minutah, redkeje urah, še red­keje po nekaj dneh in le ze­lo redko šele po dalj­šem ča­su. Potem vsi telesni občutki iz­gi­nejo. Duša je loče­na od telesa.

Le v redkih primerih se srebrna nit ne pretrga, tem­več potegne dušo spet v telo. Potem ni šlo za dokončno smrt, temveč za obsmrtno doživetje. Duša zapusti telo šele kasneje – morda čez ne­kaj minut, ur, dni ali let … Če dušo potegne nazaj v telo, ki že leži v krsti, je to strašno doživetje, ki pa se tu in tam celo zares zgodi.

Čez nekaj časa, običajno kmalu, se duša odpravi proti svetlobi. Čuti, da mora vanjo, svetloba jo privlači, ali pa jo vanjo vodi svetlobno bitje ali katera druga duša – pona­va­di duša kakšnega umrlega sorod­nika. Ko pride v svetlo­bo, se počuti zelo dobro in si želi tam ostati. A če še ni za­ključila »reinkarnacijske šole za duše«, je moja domneva, da gre na obrobje svetlobe, ker še ni čas, da bi šla v njeno osrčje z namenom, da bi v svetlobi ostala.

Na poti v svetlobo se za­vest duše spremeni. V utele­še­nju nismo med seboj ločeni le ljudje, temveč sta v nas loče­na tudi zavestni, racio­nal­ni jaz in nezavedni, dušni jaz. Racionalni jaz si domišlja, da je vseveden in nezaved­nega jaza noče poslušati, kaj šele upoštevati. V nezaved­nem jazu tičijo spomini iz preteklosti, tudi tisti pred rojst­vom, in nezavedni jaz ve, česar racionalni jaz noče ve­deti – namreč, zakaj moramo doživeti tisto, kar se nam do­gaja. Oba dela zavesti se na poti v svetlobo združita v velik zavestni jaz. Notranja ločenost izgine. Iz tega razšir­jenega jaza vidimo stvari dru­gače – tako tiste, ki so se v življenju zgodile, kot tiste, ki prihajajo. Z razširjeno zavest­jo tudi spoznamo, kdaj smo iz ega delovali napačno, in taka streznitev je lahko zelo neprijetna …

Obstajata pravzaprav dva nezavedna jaza: dušni jaz in nezavedni del telesnega jaza. Nezavedni del telesnega jaza je shranjen v možganskem tki­vu, v nekakšni »ropotarni­ci« spominov, ki niso več aktu­al­ni, ali pa so potlačeni, skriti pred nami samimi, ker jih več nočemo imeti. Ti spomini se morajo v primeru smrti pre­nesti na dušni jaz, kot se ob izklopu računalnika podatki v pomnilniku RAM ponovno zapišejo na trdi disk. Sicer se izgubijo, če so bili v RAM-u spremenjeni. Ko opisujejo ob­smrtna stanja, ljudje povedo, da se jim hitro odvrti »film o življenju«. In morda je to ta »pre­nos podatkov« iz teles­ne­ga nezavednega jaza v duš­ni jaz. Zanimivo je, da klienti o filmu po podoživljanju umi­ranja v prejšnjem življenju ne poročajo. Razlaga za to je enostavna: prenos podatkov se je že zdavnaj zgodil in se v regresiji ne ponovi.

Duša si v svetlobi lahko od­počije, sreča tiste duše, ki jih je v inkarnaciji poznala, ali pa tis­te, ki sodijo v isto skupi­no duš. Sreča tudi svetlobna bitja, ange­le. Ovrednoti pre­teklo inkarna­cijo in pride do spoznanja, kaj v njej je bilo dobro, kaj nekoliko manj do­bro ali celo slabo; v skla­du s tem si poišče novo lek­cijo v novi inkarnaciji, in sicer glede na to, česar še ni dobro ra­zu­mela in mora zato na­dok­na­diti in se tega še naučiti.

Kot sem že omenil zgoraj, je glavna lekcija v šoli za duše ljubezen. Zato se po smrti po­raja zelo pomembno vpra­ša­nje. Ne zastavi nam ga svet­lob­no bitje-sodnik, temveč se v nas zaradi razširjene zavesti duše poraja sámo. In ne glasi se: »Kako pogosto sem šel v cer­kev (sinagogo, mošejo …)?« Prav tako ne: »Kaj sem dose­gel, kaj sem ustvaril, kaj sem pridobil?«, ker je to zdaj brez pomena. Ne, vprašanje se gla­si: »Kje sem živel ljubezen in kje sem v ljubezni zatajil?«

Tja, kjer sem v ljubezni za­tajil, bom moral kasneje iti sam, da bom podobno, kot so drugi čutili zaradi mene, ob­ču­til na lastni koži, ali pa bom tokrat ravnal pravilno … ker moram na tem področju na­dok­naditi zamujeno.

 

USPOSABLJANJE ZA REGRESOTERAPEVTE

Vodja seminarja je dr. Jan Erik Sigdell, ki bo regresoterapijo pred­sta­vil na strokoven način. Udele­žen­ci se na seminarju naučijo izva­jati regresijo po metodi, ki jo je ute­meljil Bryan Jameison. Dr. Sigdell je njegovo metodo razvil naprej in ji dodal nekaj tehnik. Usposab­ljanja se lahko udeležijo vsi, ki jih temati­ka zanima. Potrebna niso nobena predznanja. Seminar pote­ka v treh delih, tri zaporedne kon­ce tedna. Vsi trije deli predstav­lja­jo celoto.

Prvi del seminarja bo potekal 14., 15. in 16. oktobra, drugi del 21., 22. in 23. oktobra, tretji del pa 29. in 30. oktobra. Seminar bo v Lju­blja­ni. Prijave in kontakt: Vesna Božič Mauko, 040/858 938, info@regresija.si.

 

SEZNAM REGRESOTERAPEVTOV, KI DELAJO PO METODI DR. JANA ERIKA SIGDELLA

Vesna Božič Mauko, Novo Mesto, 040/858 938, info@regresija.si
Roman Černe, Ljubljana, 031/616 006, roman.cerne@ztm.si
Katarina Drobnič Sterle, 040/807 264, reikisija@gmail.com
Dejan Gebert, Ljubljana, 051/223 693, gebodw@gmail.com
Mateja Gorič, Prebold, 041/767 759, dotik.srece@gmail.com
Irena Groboljšek, Koper, 031/730 459, irena.groboljsek@gmail.com
Agata Kopač, Ljubljana, 041/454 868, institut@srecno.org
Karmen Korenč, Nova Gorica, zorzka@gmail.com
Polonca Korez, Maribor, 040/345 786, polona_korez@hotmail.com
Vadana Gordana Kudrikova, Umag, 00385 (0) 91/206 2815, gordana.kudrikova@gmail.com
Andreja Novak, Maribor, 031/822 259, anovak.tuina@gmail.com
Irena Poštrak, 031/410 919, irena.postrak1@gmail.com
Urška Ribič Strmečki, Maribor, 031/526 207, urska.ribic.strmecki@gmail.com
Andreja Sentočnik Shrestha, Maribor in Škofja vas, 051/381 040, andreja.sentocnik@gmail.com

VAS ZANIMA REŠITEV PROBLEMA? POGLED NA VAŠA ŽIVLJENJA? Prijavite se lahko na razgovor ali na regresijo...TUKAJ!

Knjiga Regresija v prejšnja življenja – praktični vodnik


Knjigo Regresija v prejšnja življenja je avtor namenil vsem ljudem, ki bi radi z re­gre­sijsko terapijo odpra­vili težavo, katere vzroki navadno izvirajo iz nepri­jet­nega ali celo hudega do­ži­vetja v preteklem življe­nju/življenjih. Pri tem naj­de­mo, pojasnjuje avtor, kar­mični vzrok spet v podob­nem dejanju, ki sega še dlje v preteklost. V knjigi avtor opisuje mnoge pretresljive primere ljudi, ki so se po­dali v regresijo ter se osvo­bodili čustev in energije, ki jih je še vezala na pretek­lost. V knjigi se boste pou­čili, kako poteka regresote­ra­pija, zakaj se reinkarni­ra­mo, kaj dva partnerja veže skupaj, kaj je bilo pred pr­vo reinkarnacijo, ali se du­ša v telesu lahko zamenja, kaj se dogaja med umira­njem in še veliko več, kar vam bo v temeljih spreme­nilo vaš odnos do življenja in vaše razumevanje živ­ljenja.

Zgoščenka Regresija v prejš­nja življenja – vodena medi­tacija

Avtorjeva zgoščenka vse­bu­je navodila za vodeno regre­si­jo, ki jo lahko izvajamo sa­mi. S pomočjo zgoščenke se lah­ko vrnemo v preteklo živ­lje­nje. V ta namen se poveže­mo s svojim notranjim vodni­kom, ki nas popelje v izbrano življenje. Celoten potek vodi višji jaz, ki je najvišja duhov­na raven v človeku, najvišja raven duše. Regresija poteka v nehipnotičnem stanju. Izve­demo jo v prostoru, kjer se do­bro počutimo in lahko udob­no ležimo.

Knjiga Nevidni vplivi – pripete duše in vsiljive entitete

Knjiga temelji na avtorjevih večdesetletnih izkušnjah z regresoterapijo in opisuje pri­me­re ljudi, na katere so vpli­vale ali jih celo nadlego­va­le nevidne sile – duše umr­lih, pa tudi neutelešene enti­te­te. Iz teh izkušenj je avtor dobil globlji vpogled v du­hovne povezave, ki se na­na­šajo na dano temo pri človeku, ter razvil metode za delo s takš­nimi primeri, da se človek lahko osvo­bodi nevidnih sil. V knjigi torej opisuje, kako lju­di obremenjujejo tuje, ne­vid­ne sile in kako se osvobo­dimo njihovega vpliva.

Avtor bralca v knjigi se­zna­nja tudi z izsledki svoje raziskave, v kolikšni meri se nauk o reinkarnaciji skla­da s krščanstvom. Ugoto­vil je, da ta nauk ni nekrš­čan­ski, temveč le necerk­ven. Na koncu knjige je dodal še izredno zanimiv »Gnostični mit o stvarje­nju« – prakrščanski mit o stvarjenju sveta.

VAS ZANIMA REŠITEV PROBLEMA? POGLED NA VAŠA ŽIVLJENJA? Prijavite se lahko na razgovor ali na regresijo... TUKAJ!
ŠE VEČ BRANJA O TEJ TEMI .... pa na spletni strani www.dotiksrece.si TUKAJ!

DOTIK SREČE, Mateja Gorič s.p.

Latkova vas 94a, 3312 Prebold

www. dotiksrece.si

041-76-77-59

 

LIKE FORWARD

ODJAVA

MailerLite